Opredelitev teorije lepljive plače

Kaj je teorija lepljivih plač?

Teorija lepljivih plač domneva, da se plače zaposlenih počasi odzivajo na spremembe v uspešnosti podjetja ali v gospodarstvu. V skladu s teorijo, ko brezposelnost narašča, so plače tistih delavcev, ki ostanejo zaposleni ponavadi ostanejo enaki ali rastejo počasneje, namesto da padajo z zmanjšanjem povpraševanja po porod. Natančneje, pogosto velja, da so plače lepljivo navzdol, kar pomeni, da se lahko enostavno premikajo navzgor, vendar se le s težavo premikajo navzdol.

Teorijo pripisujejo ekonomistu John Maynard Keynes, ki je pojav poimenoval "nominalna togost" plač.

Razumevanje teorije lepljivih plač

Lepljivost je teoretični tržni pogoj, v katerem nekateri nominalna cena upira spremembam. Čeprav pogosto velja za plače, se lahko lepljivost pogosto uporablja tudi glede na cene na trgu, ki se pogosto imenuje tudi cenovna lepljivost.

Skupna raven cen ali povprečna raven cen na trgu lahko postane neskladna zaradi asimetrije med togostjo in prilagodljivostjo pri določanju cen. Ta asimetrija pogosto pomeni, da se bodo cene odzvale na dejavnike, ki jim omogočajo zvišanje, vendar se bodo uprli tistim silam, ki jih bodo pritisnile navzdol. To pomeni, da se ravni ne bodo hitro odzvale na velike negativne premike v gospodarstvu, kot bi se sicer. Pogosto pravijo, da plače delujejo na enak način: ljudje so veseli povišice, vendar se bodo borili proti znižanju plač.

Lepljivost plač je priljubljena teorija, ki jo sprejemajo mnogi ekonomisti, čeprav nekateri puristi neoklasični ekonomisti dvomijo v njegovo trdnost. Zagovorniki teorije so navedli številne razloge, zakaj so plače lepljive. To vključuje idejo, da so delavci veliko bolj pripravljeni sprejeti povišanja plač kot znižanja, da so nekateri delavci člani sindikata z dolgoročnimi pogodbe ali moč kolektivnega pogajanja in da se podjetje morda ne želi izpostaviti slabemu tisku ali negativni podobi, povezani z plačo rezi.

Lepljivost je pomemben koncept v makroekonomiji, zlasti v Kejnzijanski makroekonomija in Novi kejnzijanec ekonomije. Brez lepljivosti bi se plače vedno bolj ali manj v realnem času prilagajale trgu in prinesle relativno stalno ekonomsko ravnovesje. Z motnjami na trgu bi prišlo do sorazmernega znižanja plač brez večje izgube delovnega mesta. Namesto tega bodo zaradi lepljivosti v primeru motenj verjetneje, da bodo plače ostale tam, kjer so, in namesto tega bodo podjetja bolj zmanjšala zaposlovanje. Ta težnja po lepljivosti lahko pojasni, zakaj trgi počasi dosegajo ravnovesje, če kdaj.

Teorija lepljivih plač v kontekstu

Po teoriji lepljivih plač, ko bo lepljivost vstopila na trg, bo sprememba v eni smeri prednostna spremembi v drugi. Ker velja, da so plače lepljive, se bodo gibanja plač pogosteje kot navzdol gibala v smeri navzgor, kar bo povzročilo povprečen trend naraščanja plač navzgor. Ta tendenca se pogosto imenuje "lezenje" (lezenje cen, kadar se nanaša na cene) ali kot učinek raglje. Nekateri ekonomisti so tudi teoretizirali, da je lepljivost dejansko lahko nalezljiva in se s prizadetega območja trga razlije na druga prizadeta območja. Ekonomisti pa so tudi opozorili, da je takšna lepljivost le iluzija realni dohodek se bo zaradi inflacije sčasoma zmanjšala glede na kupno moč. To je znano kot inflacijo plač.

Vstop plačne lepljivosti na eno področje ali v industrijski sektor bo pogosto povzročil lepljivost na drugih področjih zaradi konkurence za delovna mesta in prizadevanj podjetij, da ohranijo konkurenčnost plač.

Lepljivost naj bi imela tudi druge razmeroma obsežne učinke na svetovno gospodarstvo. Na primer v pojavu, znanem kot prekoračitev, tečaji tujih valut se lahko pogosto preveč odzivajo, da bi poskušali pojasniti cenovno nespremenljivost, kar lahko privede do znatne stopnje nestanovitnosti tečajev po vsem svetu.

Teorija lepljivih plač in zaposlovanje

Na stopnje zaposlenosti naj bi vplivali izkrivljanja na trgu dela zaradi lepljivih plač. Na primer, v primeru recesije, kot je Velika recesija leta 2008 se nominalne plače zaradi lepljivosti plač niso znižale. Namesto tega podjetja odpuščajo zaposlene, da zmanjšajo stroške ne da bi znižali plače preostalim zaposlenim. Pozneje, ko je gospodarstvo začelo izhajati iz recesije, bodo tako plače kot zaposlenost ostali nespremenjeni.

Ker je težko določiti, kdaj se recesija dejansko konča, in poleg tega, da se zaposlijo novi zaposleni lahko pogosto predstavljajo višje kratkoročne stroške kot rahlo zvišanje plač, zato podjetja pogosto oklevajo pri zaposlovanju novih zaposleni. V zvezi s tem je lahko po recesiji zaposlovanje dejansko »lepljivo«. Po drugi strani pa po po teoriji bodo same plače pogosto ostale nespremenljive, zaposleni, ki so to preživeli, pa bodo morda opazili povišanje plačati.