Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO)

Kaj je Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO)?

Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO) je zavezništvo 30 držav članic iz Severne Amerike in Evrope, ustanovljen leta 1949, s ciljem varovati svobodo in varnost članov s politično in vojaško pomeni.

Nato si najprej prizadeva za preprečevanje konfliktov po diplomatskih poteh kot del prizadevanj organizacije za spodbujanje demokratičnih vrednot in omogočanje državam članicam mirno reševanje problemov. Ko diplomatska prizadevanja ne uspejo, se lahko Natova vojska aktivira za krizo upravljanje po načelu kolektivne obrambe, ki pravi, da je napad na enega napad proti vsem."

Razumevanje Organizacije Severnoatlantske pogodbe (NATO)

Natovo zavezništvo vključuje države v Evropi in Severni Ameriki, kar ustvarja pomembno čezcelinsko povezavo, ki državam članicam omogoča sodelovanje, ko gre za obrambo in varnost. Države članice se tudi posvetujejo in sodelujejo, ko se razvije večnacionalna kriza, ki vključuje nečlanice.

Organizacija Severnoatlantske pogodbe je bila ustanovljena 4. aprila 1949 s podpisom Severnoatlantske pogodbe kot poskuša odvrniti sovjetski ekspanzionizem, preprečiti nacionalistični militarizem v Evropi in spodbujati evropsko politično integracijo.

Pogodba vsebuje le 14 členov in se začne s preambulo, ki delno pravi: "Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svojo vero v namene in načela Ustanovne listine Združenih narodov in svojo željo živeti v miru z vsemi narodi in vsemi vladami ..."

Spodaj je povzetek členov Severnoatlantske pogodbe:

• 1. člen: Člani soglašajo z uporabo mirnih sredstev za reševanje sporov.
• 2. člen: Člani bodo poskušali odpraviti konflikte in spodbujati gospodarsko sodelovanje.
• 3. člen: Člani bodo ohranili svojo individualno sposobnost, da se uprejo oboroženemu napadu.
• 4. člen: Člani se bodo med seboj posvetovali, kadar je ogrožena ozemeljska celovitost, neodvisnost ali varnost katerega koli člana.
• 5. člen: Člani se strinjajo, da je oborožen napad na katero koli stran napad na vse, pri čemer vsak član sprejme ukrepe, za katere meni, da so potrebni, vključno z uporabo oborožene sile.
• 6. člen: Oborožen napad na katero koli članico je opredeljen kot napad na ozemlje, sile, plovila ali letala katere koli članice.
• 7. člen: Ta pogodba ne spreminja nobenih obveznosti članic Združenih narodov.
• 8. člen: Ta pogodba ni v nasprotju s trenutno veljavnimi sporazumi med članicami ali tretjo državo.
• 9. člen: Člani ustanovijo svet, v katerem bodo lahko razpravljali o zadevah v zvezi s pogodbo.
• 10. člen: S soglasnim dogovorom lahko članice povabijo katero koli drugo evropsko državo, da se pridruži pogodbi.
• 11. člen: Ratifikacija pogodbe bo sledila ustavnemu postopku vsake pogodbenice.
• 12. člen: Po 10 letih se lahko članice skličejo za revizijo pogodbe, če katera od njih to zahteva.
• 13. člen: Po 20 letih lahko vsak član preneha biti član eno leto po odpovednem roku.
• 14. člen: Angleška in francoska različica pogodbe sta enako verodostojni in bosta deponirani v arhivu vlade Združenih držav Amerike.
  

Pogodba, na kateri temelji Nato, navaja, da »katera koli druga evropska država, ki lahko podpira načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja", lahko zaprosi za članstvo v organizacija. Z Natovim akcijskim načrtom za članstvo se lahko bodoče članice pripravijo na članstvo in "izpolnijo ključne zahteve z zagotavljanjem praktičnih nasvetov in ciljno usmerjene pomoči."

Sedanje članstvo v Natu

Trenutno je 30 držav članic Nata. Države članice skupaj z datumom, ko so se pridružile organizaciji, so prikazane spodaj:

Albanija (2009)	Danska (1949)	Islandija (1949)	Nizozemska (1949)	Slovaška (2004)
Belgija (1949)	Estonija (2004)	Italija (1949)	Severna Makedonija (2020)	Slovenija (2004)
Bolgarija (2004)	Francija (1949)	Latvija (2004)	Norveška (1949)	Španija (1982)
Kanada (1949)	Nemčija (1955)	Litva (2004)	Poljska (1999)	Turčija (1952)
Hrvaška (2009)	Grčija (1952)	Luksemburg (1949)	Portugalska (1949)	Združeno kraljestvo (1949)
Češka (1999)	Madžarska (1999)	Črna gora (2017)	Romunija (2004)	Združene države (1949)

Natove operacije od 1949 do danes

Natova dvodelna misija ohranjanja svobode in varnosti se uresničuje s političnimi in vojaškimi sredstvi. S spodbujanjem demokratičnih vrednot, hkrati pa omogoča državam članicam sodelovanje pri medsebojni obrambi in varnosti, je prvi pristop Nata k konfliktu vedno osredotočen na mirno reševanje.

Ko diplomacija ne uspe, pride v poštev vojaška moč organizacije, ki jo sproži 5. člen. To lahko doseže NATO sam ali v sodelovanju z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami.

Ko je bil Nato ustanovljen, je bila njegova primarna vloga delovati kot odvračanje od vojaške agresije. V ta namen ves čas hladne vojne sile Nata niso bile vključene v en sam vojaški poseg. S koncem hladne vojne v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se v organizaciji pojavile nove grožnje, ki so zahtevale vse bolj proaktivno vlogo, vključno s svojo prvo operacijo za krizno odzivanje po hladni vojni na Balkanu 1992. Več Natovih operacij na Balkanu se je končalo s podpisom Daytonskega mirovnega sporazuma leta 1995, misija za podporo miru pa se je končala leta 2004.

4. oktobra 2001, ko je bilo ugotovljeno, da so teroristični napadi 11. septembra v New Yorku in Washingtonu prišli iz tujine, se je Nato dogovoril o paket osmih ukrepov za podporo Združenim državam, vključno z Mednarodnimi silami za varnostno pomoč (ISAF), ki jih je vodil od avgusta 2003 do decembra 2014. ISAF je 1. januarja 2015 nasledila misija Resolute Support Mission (RSM), ki je bila ukinjena v začetku septembra 2021.

Nato je v Pakistan po zraku prepeljal blizu 3500 ton potrebnih zalog in napotil inženirje, medicinske enote in specializirano opremo za pomoč pri operacijah pomoči po uničujočem potresu oktobra 2005. Nato je po vstaji proti Gadafijevemu režimu v Bengaziju v Libiji februarja 2011 varnost ZN Svet je sprejel resoluciji 1970 in 1973 v podporo libijcem, ki uvajata „območje prepovedi letenja“, ki ga uveljavlja Nato.

Nato je med letoma 2004 in 2011 v Iraku izvajal podporno operacijo, ki je vključevala usposabljanje, mentorstvo in pomoč iraškim varnostnim silam. Misija Resolute Support Mission (RSM) v Afganistanu se je začela leta 2015, po zaključku misije ISAF. Ta misija je bila končana septembra 2021.

Nato je bil vključen v krepitev svojih misij zračne policije od ruske invazije na Ukrajino leta 2014 in priključitve Krima. To vključuje patruljiranje zavezniškega zračnega prostora, vključno z Albanijo, Črno goro, Slovenijo ter državami Beneluksa in baltske regije. Dodatne trenutne operacije vključujejo podporo Afriški uniji, izvajanje misij usposabljanja v Iraku, varovanje Sredozemskega morja in operacije na Kosovu.

Nazadnje NATO pomaga pri usklajevanju ukrajinskih prošenj za pomoč in podpira članice pri dostavi humanitarne in nesmrtonosne pomoči. Posamezne članice Nata pošiljajo tudi orožje, strelivo in saniteto ter finančno pomoč.

Strateški koncept 2010

Voditelji držav in vlad članic Nata so novembra 2010 sprejeli strateški koncept Obramba in varnost članic Severnoatlantske pogodbe na vrhu Nata v Lizbona.

Namen sporazuma je bil razjasniti vlogo, ki bi jo imel Nato v "naslednji fazi razvoja Nata, zlasti v:

• Ponovno potrdite vez med narodi, da se branite drug drugega pred napadi.
• Zavezati Nato k preprečevanju kriz, obvladovanju konfliktov in stabilizaciji pokonfliktnih situacij.
• Globalnim partnerjem ponuditi več političnega sodelovanja z Natom in pomembno vlogo pri oblikovanju operacij pod vodstvom Nata.
• Zavezati Nato k cilju ustvarjanja pogojev za svet brez jedrskega orožja.
• Ponovno izrazite zavezo, da bodo vrata v Nato ostala odprta za vse evropske demokracije, ki izpolnjujejo standarde članstva.
• Zavezati Nato k nenehnim reformam v smeri učinkovitejšega, učinkovitejšega in prožnejšega zavezništva.
  

Spodnja črta

Organizacija Severnoatlantske pogodbe (NATO) je bila organizirana leta 1949 predvsem kot odgovor na povojna sovjetska agresija, nacionalistični militarizem v Evropi in spodbujanje evropske politične integracijo. Kot odgovor na Nato je Sovjetska zveza leta 1955 ustanovila Varšavski pakt. (Varšavski pakt se je razpustil leta 1991.)

Natov cilj vključuje mir z diplomacijo in varnost z vojaškimi akcijami, če je potrebno. 5. člen Severnoatlantske pogodbe pravi, da je "oborožen napad na eno ali več [držav članic] v Evropi ali severni Ameriko bodo obravnavali kot napad na vse njih." Kot zavezništvo, ki temelji na konsenzu, morajo biti odločitve Nata sprejete soglasno.

Nato ima dolgo zgodovino sodelovanja, vključno z diplomacijo in vojaškimi akcijami, ko gre za svetovni konflikt. Učinkovitost organizacije je bila nazadnje preizkušena s strani ruske agresije in Ukrajine.