Tri stopnje cenovne diskriminacije

Cenovna diskriminacija je strategija podjetja ali prodajalca, ki različnim kupcem zaračunava različno ceno za isti izdelek ali storitev. je ena od konkurenčnih praks, skupaj z diferenciacijo izdelkov, ki jih uporabljajo večja, uveljavljena podjetja, da bi izkoristila razlike v ponudba in povpraševanje od potrošnikov.

Podjetje lahko poveča svoj dobiček tako, da vsaki stranki zaračuna največji znesek, ki ga je pripravljen plačati, in tako odpravi potrošniški presežek. Vendar pa je pogosto izziv ugotoviti, kakšna je točna cena za vsakega kupca. Da bi cenovna diskriminacija uspelamorajo podjetja razumeti svoje baza kupcev in njegove potrebe, seznaniti pa se je treba z različnimi vrstami cenovne diskriminacije, ki se uporabljajo v ekonomiji. Najpogostejše vrste cenovne diskriminacije so diskriminacija prve, druge in tretje stopnje.

Cenovna diskriminacija prve stopnje

V popolnem poslovnem svetu bi podjetja lahko odpravila ves presežek potrošnikov s cenovno diskriminacijo prve stopnje. Ta vrsta cenovne strategije, znana tudi kot "popolna cenovna diskriminacija", se pojavi, ko lahko podjetja natančno določijo določiti, koliko je vsaka stranka pripravljena plačati za določen izdelek ali storitev, nato pa za to prodati to blago ali storitev natančna cena.

V nekaterih panogah, na primer pri prodaji rabljenih avtomobilov ali tovornjakov, je pričakovanje pogajanj o končni nakupni ceni del nakupnega procesa. Podjetje, ki prodaja rabljen avto, lahko zbira podatke prek rudarjenje podatkov ki se nanašajo na pretekle nakupne navade vsakega kupca, dohodek, proračun in največjo razpoložljivo proizvodnjo, da se določi, kaj je treba zaračunati za vsak prodani avto. Ta cenovna strategija je dolgotrajna in jo je težko izpopolniti za večino podjetij, vendar prodajalcu omogoča, da za vsako prodajo zajame največji znesek razpoložljivega dobička.

Cenovna diskriminacija druge stopnje

Pri cenovni diskriminaciji druge stopnje ni zmožnosti zbiranja podatkov o vsakem potencialnem kupcu. Namesto tega podjetja različno cenijo izdelke ali storitve glede na želje različnih skupin potrošnikov.

Podjetja najpogosteje uporabljajo cenovno diskriminacijo druge stopnje količinski popusti; kupci, ki kupujejo v razsutem stanju, prejmejo posebne ponudbe, ki niso odobrene tistim, ki kupujejo en sam izdelek. To vrsto cenovne strategije uporabljajo skladiščni trgovci, na primer Costco ali Sam's Club. Opazimo ga lahko tudi v podjetjih, ki ponujajo zvestobo oz nagradne kartice pogostim strankam, pa tudi v telefonskih načrtih, ki dodatne minute zaračunajo nad nastavljeno omejitvijo.

Cenovna diskriminacija druge stopnje v celoti ne odpravlja presežka potrošnikov, vendar podjetju omogoča povečanje stopnja dobička na podmnožici svoje baze potrošnikov.

Cenovna diskriminacija tretje stopnje

Cenovna diskriminacija tretje stopnje se pojavi, ko podjetja na različne načine cenejo izdelke in storitve edinstvene demografske značilnosti podskupin svoje baze potrošnikov, na primer študentov, vojaškega osebja ali starejših odraslih. To vrsto cenovne strategije pogosto opazimo pri prodaji vstopnic za kino, cenah vstopnic v zabaviščne parke in restavracijah. Skupine potrošnikov, ki sicer zaradi nižjega dohodka morda ne bodo mogle ali pripravljene kupiti izdelka, se lahko ujamejo s to cenovno strategijo in tako povečajo dobiček podjetja.

Podjetja lahko lažje razumejo splošne značilnosti potrošnikov kot nakupne preference posameznih kupcev. Cenovna diskriminacija tretje stopnje ponuja način za zmanjšanje presežka potrošnikov z zagotavljanjem cenovna elastičnost povpraševanja posebnih podskupin potrošnikov.