Primeri resničnega pravila pravila 80-20 (načelo Pareto) v praksi

Za pravilo 80-20 obstaja veliko praktičnih aplikacij na različnih področjih, kot so porazdelitev bogastva v ekonomiji, nadzor kakovosti proizvodnje, prodaja podjetij in rast. Pravilo 80-20 je izumil Vilfredo Pareto leta 1906 v Italiji. Po legendi je ekonomist Pareto opazil, da je 20% grahovih strokov na njegovem vrtu zagotovilo 80% graha. Nato je določil, da ima 20% prebivalstva v Italiji 80% zemljišča. Uporaba pravila 80-20 se je od takrat razširila onkraj domnevno skromnih začetkov na Paretovem vrtu.

Joseph Juran je uporabil Pravilo 80-20 za nadzor kakovosti v 1940. Ugotovil je, da je 80% težav z izdelki nastalo zaradi 20% proizvodnih napak. Z osredotočanjem in zmanjšanjem teh 20% proizvodnih napak bi lahko izboljšali splošno kakovost. Juran je postal pomembna osebnost na Japonskem, potem ko je tam obsežno predaval o vprašanjih nadzora kakovosti. Njegov glavni stavek je bil "nekaj vitalnih in nepomembnih veliko."

Pravilo 80–20 pri poslovanju in naložbah

Pravilo 80-20 je našlo uporabo v

upravljanje podjetja. Za poslovno prodajo je 20% strank podjetja odgovornih za 80% prodaje. Prav tako je 20% zaposlenih odgovornih za 80% rezultatov. Za vodenje projektov so mnogi menedžerji opazili, da prvih 20% truda, vloženega v projekt, prinese 80% rezultatov projekta. Tako lahko pravilo 80-20 pomaga managerjem in lastnikom podjetij, da 80% svojega časa osredotočijo na 20% podjetij, ki dajejo največje rezultate.

Pri vlaganju pravilo 80-20 na splošno velja, da 20% deležev v a portfelja so odgovorne za 80% rasti portfelja. Na drugi strani bi lahko 20% deležev portfelja povzročilo 80% njegovih izgub. Druga metoda je poskus, da se portfelj osredotoči na 20% delnic na širšem trgu, ki predstavljajo 80% donosa trga. Vendar pa je zaradi negotovosti prihodnjih donosov obe metodi težko uresničiti. Zaloge so po svoji naravi tvegano sredstvo zaradi nepredvidljivosti prihodnje uspešnosti.

Eden od načinov uporabe pravila 80-20 pri oblikovanju portfelja je, da se 80% portfeljskih sredstev da v manj nestanovitne naložbe, kot je npr. Zakladne obveznice ali indeksnih skladov ostalih 20% pa damo v rastne zaloge. 80% naložb z nižjim tveganjem bo zbralo primeren donos, 20% sredstev z višjim tveganjem pa naj bi doseglo večjo rast.